Morda niti ne veste, kaj so teorije zarote, pa ste že njihov vernik. Na kratko in brez znanstvenih navezav: to so zgodbe, ki se spletejo v ozadju pomembnih dogodkov, ki trdijo, da dogodek v resnici ni tak, kot je videti, da je bil zrežiran z določenim namenom. Odličen in aktualen primer je Charlie hebdo.
Vernik teorij zarote vas bo prepričeval, da v resnici za napadom stojijo ZDA s CIAo, da skušajo z njim razplamteti sovraštvo do islama in muslimanskih držav, povečati občutek ogroženosti za teroristične napade, povečati proizvodnjo orožja, opravičiti načrtovano vojno ... In za vse to bo našel dokaze v poteku dogodkov. Ima prav? Nima? Ne vem. Mislim si, da je možno. In vem, da stvarem nikoli ne bomo prišli do dna.
Več možnosti je, kako tolmačimo informacije, ki nam jih posredujejo mediji. Lahko jim slepo verjamemo, lahko za vsakim stavkom iščemo skrito resnico. Meni sta obe možnosti neumni, fundamentalistični, morda druga še bolj kot prva. Nekje med njima je, po mojem, pravi pogled. Če imaš pogled na obe strani, lahko vidiš, da je rešitev tam, kjer so jo našli v Franciji. Biti enotni v sprejemanju drugačnosti, v razglašanju miru in ljubezni, ki sta in morata biti vsem drugačnostim skupna.
... in teorije zarote ne bodo več potrebne.
sreda, 14. januar 2015
sreda, 7. januar 2015
Dve muhi na en mah
Zadnjič sem mimogrede omenila ostajanje v stiku z angleščino preko branja romanov.
Angleščina je edini tuji jezik, v katerem se lahko sporazumevam.
Učila sem se še latinsko in francosko, zaradi česar ta dva jezika, zraven pa še španščino in italijanščino razumem. Razumem tudi nemško. Govorim ne, ker mi je nerodno (in posledično tudi ne znam).
Ker živim ob Italiji, postaja nuja govoriti italijansko. Ni razpisa za delovno mesto (razen državnih služb), ki ne bi zahteval tovsrtnega znanja. Torej se moram naučiti. Nekaj časa sem si kar aktivno izposojala različne avdio izdaje jezikovnih tečajev v knjižnici in med poslušanjem telovadila (ker mi je sicer telesna vadba na smrt dolgočasna in zapravljanje časa, sem tako ubila 2 muhi na en mah). Glede na to, da vadbo čedalje bolj potrebujem in da še vedno ne znam italijansko, bo mogoče čas, da se te prakse spet lotim.
Našla pa sem še eno delo, ob katerem se lahko brez težav učim tujega jezika. Kleklanje.
Ker vedno nekam hitimo, pozabimo na možnost opravljanja dveh del hkrati. Pa bi nam dostikrat prihranilo čas.
Angleščina je edini tuji jezik, v katerem se lahko sporazumevam.
Učila sem se še latinsko in francosko, zaradi česar ta dva jezika, zraven pa še španščino in italijanščino razumem. Razumem tudi nemško. Govorim ne, ker mi je nerodno (in posledično tudi ne znam).
Ker živim ob Italiji, postaja nuja govoriti italijansko. Ni razpisa za delovno mesto (razen državnih služb), ki ne bi zahteval tovsrtnega znanja. Torej se moram naučiti. Nekaj časa sem si kar aktivno izposojala različne avdio izdaje jezikovnih tečajev v knjižnici in med poslušanjem telovadila (ker mi je sicer telesna vadba na smrt dolgočasna in zapravljanje časa, sem tako ubila 2 muhi na en mah). Glede na to, da vadbo čedalje bolj potrebujem in da še vedno ne znam italijansko, bo mogoče čas, da se te prakse spet lotim.
Našla pa sem še eno delo, ob katerem se lahko brez težav učim tujega jezika. Kleklanje.
Ker vedno nekam hitimo, pozabimo na možnost opravljanja dveh del hkrati. Pa bi nam dostikrat prihranilo čas.
Naročite se na:
Objave (Atom)