Smaal tokk

Všeč mi je Ambrožičeva kritika Smaal tokkovega albuma, ker je razjasnil moje misli. 
http://www.rtvslo.si/kultura/poslusamo/smaal-tokk-unotisto/366251
Hec je v tem, da Primorci (pa tudi drugi) res "padejo dol", ko kdo v javnosti govori, poje ali kaj drugega v primorskem narečju (da ne omenjamo strašno popularnih zlorab w-ja). Zanje je to zadosti. Ni važna kvaliteta glasbe, niti besedila. Iztoka Mlakarja na tem mestu izvzemam, ker je bil začetnik. Očitno je težko dosegljiv vzor. No, večinoma je to to, poudarjanje vsem ljubega narečja z malo parodije. Ravno o parodičnosti pa se v svoji recenziji spašuje Matjaž Ambrožič. In to isto vprašanje me je potiho mučilo, ko se večina okrog mene navdušuje nad Smaal Tokkom.

Zakaj mi ni všeč Smaal Tokk?

Ker mi niso všeč tisti, ki bi radi peli, pa ne znajo zadosti dobro in se potem delajo, da nalašč fušajo. In mislijo, da so zato kul. In, hej, saj s pametjo je isto. Če bi bil rad pameten in se zavedaš, da nisi zadosti, se delaš, da si neumen. In si zato kul. Ker misliš, da bodo ljudje prepoznali tvoj smisel za humor, norčevanje iz samega sebe in zato mislili, da si pameten.
Kljub temu, da se trudijo, da njihov humor ne bi bil "na prvo žogo", gredo le okrog druge žoge nazaj k prvi in nam jo pokažejo z druge strani ...

Sicer pa - kako že gre tista o pameti - da je najboljše razporejena med ljudmi, ker vsi mislimo, da je imamo zadosti, predvsem pa več od drugih? Lahko da se z Ambrožičem tudi motiva ...

Knjižnica iz knjige

Ne, v naslovu se nisem zmotila. Res me zanimajo knjižnice iz knjig.
Strastnim bralcem je seveda jasno o čem govorim in verjetno so se takoj spomnili na Borgesa, Eca in verjetno še koga.
Mene pa je k temu zapisu privedla Murakamijeva knjiga Strange library. V slovenščini je še ni, sicer pa tudi v angleščini lepo steče in kratka je (prebrana v enem dnevu). Menda gre za kratko zgodbo, meni se zdi bolj kot pravljica, morda tudi zaradi ilustracij. Kot vse Murakamijeve knjige polna fantastike.
Govori o dečku, ki pride v knjižnico, a pristane ujet v njenih podzemnih labirintih. Všeč mi je, da se zgodba ne razvleče, avtor ostane pri bistvenem in zgodba se hitro konča, s tem pa ostanejo njene teme in simboli jasni. Strahovi, lepota, svoboda, znanje, izgubljenost; pes, luna, škorec, knjiga, labirint.

Vsi, ki ljubimo knjige (in knjižnice) čutimo moč simbola knjižnice.
In ko sem že omenila Eca  - mislim da bom, po vzoru njegovega z meglo obsedenega junaka, zbirala citate o knjižnicah.



"It was too weird - how could our city library have such an enormous labyrinth in its basement?"

"Why did something like this have to happen to me? All I did was to go to the library to borrow some books."

Izlet kar tako

To sem podedovala od mame. Sesti v avto in se odpeljati 100 km daleč, samo da nekomu skrajšaš čas, polepšaš večer, voščiš za rojstni dan.

Včeraj smo šli na obisk k bratu, ki je službeno v "naših koncih". Naši konci pa so kar obsežni in do Čezsoče smo rabili dobro uro in pol. Bratu je bilo sicer malo nerodno, ko je ugotovil, da pravzaprav nimamo tako malo poti, kot si je predstavljal, toda na poti nazaj, ko so fantalini na zadnjih sedežih že smrčali in so se kazalci bližali enajsti, sva se z možem strinjala, da tudi taka neumnost včasih paše. Ura in pol mirnega klepeta, medtem ko so fantalini hitro našli družbo lokalnih deklet. Te so "opasne", je komentiral možek. On že ve, te kraje dobro pozna. In jih pogreša. Tudi zato je bilo vredno.

Kot polenta

Nevemkakšen pregovor pravi, da morata biti dobra žena in polenta malo prismojeni.

Malo sem pobrskala po spletu in tovrstnega pregovora ne najdem, zato si mislim, da si ga je izmislil moj mož v lastno tolažbo.

Kako smo lahko prismojene?
Si nalakiramo nohte vsakega z drugo barvo, samo zato, ker se tako počutimo.
Pustimo otrokom, da se oblačijo v naša oblačila.
V omako vržemo nekonvencionalno začimbo (puran s cimetom?).
Z otroki zidamo stolp iz lego kock.
Gremo bose skakat po lužah v poletnem dežju.
Ob ometanju pajčevin pajke zbiramo v lonček in jih nosimo ven.
Čez noč se domislimo in izvedemo koledovanje starejšim v vasi.

Kako še?

Teorije zarote

Morda niti ne veste, kaj so teorije zarote, pa ste že njihov vernik. Na kratko in brez znanstvenih navezav: to so zgodbe, ki se spletejo v ozadju pomembnih dogodkov, ki trdijo, da dogodek v resnici ni tak, kot je videti, da je bil zrežiran z določenim namenom. Odličen in aktualen primer je Charlie hebdo.
Vernik teorij zarote vas bo prepričeval, da v resnici za napadom stojijo ZDA s CIAo, da skušajo z njim razplamteti sovraštvo do islama in muslimanskih držav, povečati občutek ogroženosti za teroristične napade, povečati proizvodnjo orožja, opravičiti načrtovano vojno ... In za vse to bo našel dokaze v poteku dogodkov. Ima prav? Nima? Ne vem. Mislim si, da je možno. In vem, da stvarem nikoli ne bomo prišli do dna.
Več možnosti je, kako tolmačimo informacije, ki nam jih posredujejo mediji. Lahko jim slepo verjamemo, lahko za vsakim stavkom iščemo skrito resnico. Meni sta obe možnosti neumni, fundamentalistični, morda druga še bolj kot prva. Nekje med njima je, po mojem, pravi pogled. Če imaš pogled na obe strani, lahko vidiš, da je rešitev tam, kjer so jo našli v Franciji. Biti enotni v sprejemanju drugačnosti, v razglašanju miru in ljubezni, ki sta in morata biti vsem drugačnostim skupna.
... in teorije zarote ne bodo več potrebne.

Dve muhi na en mah

Zadnjič sem mimogrede omenila ostajanje v stiku z angleščino preko branja romanov.
Angleščina je edini tuji jezik, v katerem se lahko sporazumevam.
Učila sem se še latinsko in francosko, zaradi česar ta dva jezika, zraven pa še španščino in italijanščino razumem. Razumem tudi nemško. Govorim ne, ker mi je nerodno (in posledično tudi ne znam).
Ker živim ob Italiji, postaja nuja govoriti italijansko. Ni razpisa za delovno mesto (razen državnih služb), ki ne bi zahteval tovsrtnega znanja. Torej se moram naučiti. Nekaj časa sem si kar aktivno izposojala različne avdio izdaje jezikovnih tečajev v knjižnici in med poslušanjem telovadila (ker mi je sicer telesna vadba na smrt dolgočasna in zapravljanje časa, sem tako ubila 2 muhi na en mah). Glede na to, da vadbo čedalje bolj potrebujem in da še vedno ne znam italijansko, bo mogoče čas, da se te prakse spet lotim.
Našla pa sem še eno delo, ob katerem se lahko brez težav učim tujega jezika. Kleklanje.
Ker vedno nekam hitimo, pozabimo na možnost opravljanja dveh del hkrati. Pa bi nam dostikrat prihranilo čas.