To sem podedovala od mame. Sesti v avto in se odpeljati 100 km daleč, samo da nekomu skrajšaš čas, polepšaš večer, voščiš za rojstni dan.
Včeraj smo šli na obisk k bratu, ki je službeno v "naših koncih". Naši konci pa so kar obsežni in do Čezsoče smo rabili dobro uro in pol. Bratu je bilo sicer malo nerodno, ko je ugotovil, da pravzaprav nimamo tako malo poti, kot si je predstavljal, toda na poti nazaj, ko so fantalini na zadnjih sedežih že smrčali in so se kazalci bližali enajsti, sva se z možem strinjala, da tudi taka neumnost včasih paše. Ura in pol mirnega klepeta, medtem ko so fantalini hitro našli družbo lokalnih deklet. Te so "opasne", je komentiral možek. On že ve, te kraje dobro pozna. In jih pogreša. Tudi zato je bilo vredno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar