Knjižnica iz knjige

Ne, v naslovu se nisem zmotila. Res me zanimajo knjižnice iz knjig.
Strastnim bralcem je seveda jasno o čem govorim in verjetno so se takoj spomnili na Borgesa, Eca in verjetno še koga.
Mene pa je k temu zapisu privedla Murakamijeva knjiga Strange library. V slovenščini je še ni, sicer pa tudi v angleščini lepo steče in kratka je (prebrana v enem dnevu). Menda gre za kratko zgodbo, meni se zdi bolj kot pravljica, morda tudi zaradi ilustracij. Kot vse Murakamijeve knjige polna fantastike.
Govori o dečku, ki pride v knjižnico, a pristane ujet v njenih podzemnih labirintih. Všeč mi je, da se zgodba ne razvleče, avtor ostane pri bistvenem in zgodba se hitro konča, s tem pa ostanejo njene teme in simboli jasni. Strahovi, lepota, svoboda, znanje, izgubljenost; pes, luna, škorec, knjiga, labirint.

Vsi, ki ljubimo knjige (in knjižnice) čutimo moč simbola knjižnice.
In ko sem že omenila Eca  - mislim da bom, po vzoru njegovega z meglo obsedenega junaka, zbirala citate o knjižnicah.



"It was too weird - how could our city library have such an enormous labyrinth in its basement?"

"Why did something like this have to happen to me? All I did was to go to the library to borrow some books."

Izlet kar tako

To sem podedovala od mame. Sesti v avto in se odpeljati 100 km daleč, samo da nekomu skrajšaš čas, polepšaš večer, voščiš za rojstni dan.

Včeraj smo šli na obisk k bratu, ki je službeno v "naših koncih". Naši konci pa so kar obsežni in do Čezsoče smo rabili dobro uro in pol. Bratu je bilo sicer malo nerodno, ko je ugotovil, da pravzaprav nimamo tako malo poti, kot si je predstavljal, toda na poti nazaj, ko so fantalini na zadnjih sedežih že smrčali in so se kazalci bližali enajsti, sva se z možem strinjala, da tudi taka neumnost včasih paše. Ura in pol mirnega klepeta, medtem ko so fantalini hitro našli družbo lokalnih deklet. Te so "opasne", je komentiral možek. On že ve, te kraje dobro pozna. In jih pogreša. Tudi zato je bilo vredno.

Kot polenta

Nevemkakšen pregovor pravi, da morata biti dobra žena in polenta malo prismojeni.

Malo sem pobrskala po spletu in tovrstnega pregovora ne najdem, zato si mislim, da si ga je izmislil moj mož v lastno tolažbo.

Kako smo lahko prismojene?
Si nalakiramo nohte vsakega z drugo barvo, samo zato, ker se tako počutimo.
Pustimo otrokom, da se oblačijo v naša oblačila.
V omako vržemo nekonvencionalno začimbo (puran s cimetom?).
Z otroki zidamo stolp iz lego kock.
Gremo bose skakat po lužah v poletnem dežju.
Ob ometanju pajčevin pajke zbiramo v lonček in jih nosimo ven.
Čez noč se domislimo in izvedemo koledovanje starejšim v vasi.

Kako še?