Zame je najtežavnejši vidik statusa brezposelna mama pomanjkanje pametne debate. Človek si ne bi mislil, toda tudi za to potrebuješ kondicijo. Pomanjkanje smiselnih pogovorov privede do jecljanja in prehitevanja misli, vsaj pri meni. Vse skupaj se zmeša še s pomanjkanjem samozavesti in nazadnje pred pametnim človekom izpadem kot čudakinja z nedokončano osnovno šolo. Verjetno si ni težko predstavljati, kakšen začaran krog nastane, ko se tako lepo predstavim pred potencialnim delodajalcem. Iz ene situacije v drugo je slabše.
Že dolgo razmišljam o debatnem klubu, nekakšnem salonu, kot so bili v modi pred stoletji, kjer bi razpredali o resnih temah. Ampak to je tema za kdaj drugič.
Včasih pa pride dan, ko se sogovorniki kar vrstijo. Izobraženi, razmišljujoči, razgledani, prijazni. Tak dan je bil včeraj in na tak dan kar pozabim, da nisem nič posebnega.
Dan se je začel s postavljanjem razstave in z restavratorko sva prav pošteno predebatirali kulturno življenje na Krasu. Popoldne sta prišla na obisk klekljarica in filatelist z Obale in spet ni zmanjkalo tem za pogovor. Zvečer pa se je oglasila še nekdanja predsednica vaškega društva, da sva predebatirali ideje in možnosti delovanja društva. Prav pošten šiht, bi se temu lahko reklo.
Danes pa sem spet nazaj. Lahko bi začela tarnati, ampak, hej, življenje si delamo sami. Morda pa danes pokličem kolegico s faksa, ki je nisem že dolgo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar