Zapisu bi morala dati sicer naslov Pesnik zelene pomladi, kakršen je naslov knjige, ki sem jo nazadnje prebrala. Njena avtorica je Zora Piščanc, govori pa o mladem fantu, njegovem odločanju za duhovniški poklic, življenju na Primorskem pod italijansko okupacijo, prvih letih duhovništva in tragični smrti med drugo svetovno vojno. Roman je literariziran življenjepis Lada Piščanca, priljubljenega duhovnika, ki je svoje življenje končal po ali med tragedijo v Cerknem leta 1944. Po ali med - to je odvisno predvsem od našega ideološkega gledišča - kaj tragedija v Cerknem sploh je (bila).
Zgodba tragedije je seveda zelo zanimiva, ampak naj na tem mestu najprej zapišem samo mnenje o knjigi sami, čeprav se je nisem lotila zaradi pričakovanja literarnega užitka.
Pravzaprav je mnenje zelo kratko - če niste ljubitelji patetičnega pristopa h katoliškim temam žrtvovanja, vere, zaupanja, premagovanja revščine ipd. ali nimate želje po ustvarjanju čimbolj objektivne slike (ali morda primernejše: s čim več različnih strani upodobljene zgodbe) o situaciji na primorskem med vojnama in med 2. svetovno vojno. se je niti ne lotite.
Moj razlog branja je bil drugi. Še bolj specifično: namig za širjenje obzorja sem dobila v knjigi Tragedija v Cerknem pozimi 1944 Borisa Mlakarja. Sicer se tovrstne literature ne lotevam, ker sem precej razpeta med različnimi ideološkimi zgodbami in ozadji moje družine; od starega očeta domobranca, izseljenega v Argentino, do taščinih bratov partizanov; od Dolenjske, do Primorske. Do tragedije v cerknem sem prišla preko klekljanja, pa če se to še tako nenavadno sliši. Dobri poznavalci dogodkov v Cerknem pa se bodo takoj spomnili, da je bila med "justificiranimi" tudi Pavla Paa, učiteljica klekljanja. Njena mama, Antonija Paa (rojena Kumer), ki je bila tudi učiteljica klekljanja, je v mladih letih (1909 - 1911) učila klekljanje v državni čipkarski šoli Veliki Dol, katere zgodovino raziskujem. Tudi o Antoniji Kumer želim izvedeti kaj več, vendar zaenkrat nisem preveč uspešna pri iskanju. Nekaj domačinov iz Cerkna, ki sem jih povprašala o njej, se je kar zaprlo in zdi se mi, da so ljudje pri pripovedovanju zgodb 2. svetovne vojne še vedno previdni. Škoda, ker tistih, ki so jih zares doživeli, kmalu ne bo več.
Skratka: Antonijo Paa, ki je bila vdova, je smrt hčerke močno prizadela in z besedami, zmerljivkami in obtožbami po zapisih Borisa Mlakarja ni varčevala. Ker ni prenehala z dokazovanjem nedolžnosti svoje hčere, so jo le nekaj dni pred koncem druge svetovne vojne ubili.
V knjigi Pesnik zelene pomladi je Antonija le bežno omenjena, njena dejanja pa se skladajo z opisi Borisa Mlakarja.
Naslednje dejanje: branje romana Ukana Toneta Svetine, ki menda diametralno nasprotno prikazuje kaplana Piščanca. Bomo videli; brali in pisali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar