V iskanju Antonije

Zapisu bi morala dati sicer naslov Pesnik zelene pomladi, kakršen je naslov knjige, ki sem jo nazadnje prebrala. Njena avtorica je Zora Piščanc, govori pa o mladem fantu, njegovem odločanju za duhovniški poklic, življenju na Primorskem pod italijansko okupacijo, prvih letih duhovništva in tragični smrti med drugo svetovno vojno. Roman je literariziran življenjepis Lada Piščanca, priljubljenega duhovnika, ki je svoje življenje končal po ali med tragedijo v Cerknem leta 1944. Po ali med - to je odvisno predvsem od našega ideološkega gledišča - kaj tragedija v Cerknem sploh je (bila).
Zgodba tragedije je seveda zelo zanimiva, ampak naj na tem mestu najprej zapišem samo mnenje o knjigi sami, čeprav se je nisem lotila zaradi pričakovanja literarnega užitka.
Pravzaprav je mnenje zelo kratko - če niste ljubitelji patetičnega pristopa h katoliškim temam žrtvovanja, vere, zaupanja, premagovanja revščine ipd. ali nimate želje po ustvarjanju čimbolj objektivne slike (ali morda primernejše: s čim več različnih strani upodobljene zgodbe) o situaciji na primorskem med vojnama in med 2. svetovno vojno. se je niti ne lotite.
Moj razlog branja je bil drugi. Še bolj specifično: namig za širjenje obzorja sem dobila v knjigi Tragedija v Cerknem pozimi 1944 Borisa Mlakarja. Sicer se tovrstne literature ne lotevam, ker sem precej razpeta med različnimi ideološkimi zgodbami in ozadji moje družine; od starega očeta domobranca, izseljenega v Argentino, do taščinih bratov partizanov; od Dolenjske, do Primorske. Do tragedije v cerknem sem prišla preko klekljanja, pa če se to še tako nenavadno sliši. Dobri poznavalci dogodkov v Cerknem pa se bodo takoj spomnili, da je bila med "justificiranimi" tudi Pavla Paa, učiteljica klekljanja. Njena mama, Antonija Paa (rojena Kumer), ki je bila tudi učiteljica klekljanja, je v mladih letih (1909 - 1911) učila klekljanje v državni čipkarski šoli Veliki Dol, katere zgodovino raziskujem. Tudi o Antoniji Kumer želim izvedeti kaj več, vendar zaenkrat nisem preveč uspešna pri iskanju. Nekaj domačinov iz Cerkna, ki sem jih povprašala o njej, se je kar zaprlo in zdi se mi, da so ljudje pri pripovedovanju zgodb 2. svetovne vojne še vedno previdni. Škoda, ker tistih, ki so jih zares doživeli, kmalu ne bo več.
Skratka: Antonijo Paa, ki je bila vdova, je smrt hčerke močno prizadela in z besedami, zmerljivkami in obtožbami po zapisih Borisa Mlakarja ni varčevala. Ker ni prenehala z dokazovanjem nedolžnosti svoje hčere, so jo le nekaj dni pred koncem druge svetovne vojne ubili.
V knjigi Pesnik zelene pomladi je Antonija le bežno omenjena, njena dejanja pa se skladajo z opisi Borisa Mlakarja. 
Naslednje dejanje: branje romana Ukana Toneta Svetine, ki menda diametralno nasprotno prikazuje kaplana Piščanca. Bomo videli; brali in pisali.

Uspešen dan

Zame je najtežavnejši vidik statusa brezposelna mama pomanjkanje pametne debate. Človek si ne bi mislil, toda tudi za to potrebuješ kondicijo. Pomanjkanje smiselnih pogovorov privede do jecljanja in prehitevanja misli, vsaj pri meni. Vse skupaj se zmeša še s pomanjkanjem samozavesti in nazadnje pred pametnim človekom izpadem kot čudakinja z nedokončano osnovno šolo. Verjetno si ni težko predstavljati, kakšen začaran krog nastane, ko se tako lepo predstavim pred potencialnim delodajalcem. Iz ene situacije v drugo je slabše.
Že dolgo razmišljam o debatnem klubu, nekakšnem salonu, kot so bili v modi pred stoletji, kjer bi razpredali o resnih temah. Ampak to je tema za kdaj drugič.
Včasih pa pride dan, ko se sogovorniki kar vrstijo. Izobraženi, razmišljujoči, razgledani, prijazni. Tak dan je bil včeraj in na tak dan kar pozabim, da nisem nič posebnega.
Dan se je začel s postavljanjem razstave in z restavratorko sva prav pošteno predebatirali kulturno življenje na Krasu. Popoldne sta prišla na obisk klekljarica in filatelist z Obale in spet ni zmanjkalo tem za pogovor. Zvečer pa se je oglasila še nekdanja predsednica vaškega društva, da sva predebatirali ideje in možnosti delovanja društva. Prav pošten šiht, bi se temu lahko reklo.
Danes pa sem spet nazaj. Lahko bi začela tarnati, ampak, hej, življenje si delamo sami. Morda pa danes pokličem kolegico s faksa, ki je nisem že dolgo.

Smaal tokk

Všeč mi je Ambrožičeva kritika Smaal tokkovega albuma, ker je razjasnil moje misli. 
http://www.rtvslo.si/kultura/poslusamo/smaal-tokk-unotisto/366251
Hec je v tem, da Primorci (pa tudi drugi) res "padejo dol", ko kdo v javnosti govori, poje ali kaj drugega v primorskem narečju (da ne omenjamo strašno popularnih zlorab w-ja). Zanje je to zadosti. Ni važna kvaliteta glasbe, niti besedila. Iztoka Mlakarja na tem mestu izvzemam, ker je bil začetnik. Očitno je težko dosegljiv vzor. No, večinoma je to to, poudarjanje vsem ljubega narečja z malo parodije. Ravno o parodičnosti pa se v svoji recenziji spašuje Matjaž Ambrožič. In to isto vprašanje me je potiho mučilo, ko se večina okrog mene navdušuje nad Smaal Tokkom.

Zakaj mi ni všeč Smaal Tokk?

Ker mi niso všeč tisti, ki bi radi peli, pa ne znajo zadosti dobro in se potem delajo, da nalašč fušajo. In mislijo, da so zato kul. In, hej, saj s pametjo je isto. Če bi bil rad pameten in se zavedaš, da nisi zadosti, se delaš, da si neumen. In si zato kul. Ker misliš, da bodo ljudje prepoznali tvoj smisel za humor, norčevanje iz samega sebe in zato mislili, da si pameten.
Kljub temu, da se trudijo, da njihov humor ne bi bil "na prvo žogo", gredo le okrog druge žoge nazaj k prvi in nam jo pokažejo z druge strani ...

Sicer pa - kako že gre tista o pameti - da je najboljše razporejena med ljudmi, ker vsi mislimo, da je imamo zadosti, predvsem pa več od drugih? Lahko da se z Ambrožičem tudi motiva ...

Knjižnica iz knjige

Ne, v naslovu se nisem zmotila. Res me zanimajo knjižnice iz knjig.
Strastnim bralcem je seveda jasno o čem govorim in verjetno so se takoj spomnili na Borgesa, Eca in verjetno še koga.
Mene pa je k temu zapisu privedla Murakamijeva knjiga Strange library. V slovenščini je še ni, sicer pa tudi v angleščini lepo steče in kratka je (prebrana v enem dnevu). Menda gre za kratko zgodbo, meni se zdi bolj kot pravljica, morda tudi zaradi ilustracij. Kot vse Murakamijeve knjige polna fantastike.
Govori o dečku, ki pride v knjižnico, a pristane ujet v njenih podzemnih labirintih. Všeč mi je, da se zgodba ne razvleče, avtor ostane pri bistvenem in zgodba se hitro konča, s tem pa ostanejo njene teme in simboli jasni. Strahovi, lepota, svoboda, znanje, izgubljenost; pes, luna, škorec, knjiga, labirint.

Vsi, ki ljubimo knjige (in knjižnice) čutimo moč simbola knjižnice.
In ko sem že omenila Eca  - mislim da bom, po vzoru njegovega z meglo obsedenega junaka, zbirala citate o knjižnicah.



"It was too weird - how could our city library have such an enormous labyrinth in its basement?"

"Why did something like this have to happen to me? All I did was to go to the library to borrow some books."

Izlet kar tako

To sem podedovala od mame. Sesti v avto in se odpeljati 100 km daleč, samo da nekomu skrajšaš čas, polepšaš večer, voščiš za rojstni dan.

Včeraj smo šli na obisk k bratu, ki je službeno v "naših koncih". Naši konci pa so kar obsežni in do Čezsoče smo rabili dobro uro in pol. Bratu je bilo sicer malo nerodno, ko je ugotovil, da pravzaprav nimamo tako malo poti, kot si je predstavljal, toda na poti nazaj, ko so fantalini na zadnjih sedežih že smrčali in so se kazalci bližali enajsti, sva se z možem strinjala, da tudi taka neumnost včasih paše. Ura in pol mirnega klepeta, medtem ko so fantalini hitro našli družbo lokalnih deklet. Te so "opasne", je komentiral možek. On že ve, te kraje dobro pozna. In jih pogreša. Tudi zato je bilo vredno.

Kot polenta

Nevemkakšen pregovor pravi, da morata biti dobra žena in polenta malo prismojeni.

Malo sem pobrskala po spletu in tovrstnega pregovora ne najdem, zato si mislim, da si ga je izmislil moj mož v lastno tolažbo.

Kako smo lahko prismojene?
Si nalakiramo nohte vsakega z drugo barvo, samo zato, ker se tako počutimo.
Pustimo otrokom, da se oblačijo v naša oblačila.
V omako vržemo nekonvencionalno začimbo (puran s cimetom?).
Z otroki zidamo stolp iz lego kock.
Gremo bose skakat po lužah v poletnem dežju.
Ob ometanju pajčevin pajke zbiramo v lonček in jih nosimo ven.
Čez noč se domislimo in izvedemo koledovanje starejšim v vasi.

Kako še?

Teorije zarote

Morda niti ne veste, kaj so teorije zarote, pa ste že njihov vernik. Na kratko in brez znanstvenih navezav: to so zgodbe, ki se spletejo v ozadju pomembnih dogodkov, ki trdijo, da dogodek v resnici ni tak, kot je videti, da je bil zrežiran z določenim namenom. Odličen in aktualen primer je Charlie hebdo.
Vernik teorij zarote vas bo prepričeval, da v resnici za napadom stojijo ZDA s CIAo, da skušajo z njim razplamteti sovraštvo do islama in muslimanskih držav, povečati občutek ogroženosti za teroristične napade, povečati proizvodnjo orožja, opravičiti načrtovano vojno ... In za vse to bo našel dokaze v poteku dogodkov. Ima prav? Nima? Ne vem. Mislim si, da je možno. In vem, da stvarem nikoli ne bomo prišli do dna.
Več možnosti je, kako tolmačimo informacije, ki nam jih posredujejo mediji. Lahko jim slepo verjamemo, lahko za vsakim stavkom iščemo skrito resnico. Meni sta obe možnosti neumni, fundamentalistični, morda druga še bolj kot prva. Nekje med njima je, po mojem, pravi pogled. Če imaš pogled na obe strani, lahko vidiš, da je rešitev tam, kjer so jo našli v Franciji. Biti enotni v sprejemanju drugačnosti, v razglašanju miru in ljubezni, ki sta in morata biti vsem drugačnostim skupna.
... in teorije zarote ne bodo več potrebne.